Erich Krutzler je Slovencem postal znan po svoji karieri v Dveri-Paxu, kjer delal kot enolog in direktor. Po sporazumnem odhodu je bilo videti, da smo ga izgubili. A je spet tukaj, v Prekmurju. Poročen s hčerko znamenitega F. X. Pichlerja. Enolog in direktor kleti Panvita Marof.

Kakšna je bila tvoja pot po odhodu iz Dveri-Paxa?
»Najprej sem šel z družino na dvotedenski dopust v Španijo. Imel sem več ponudb. Oktobra me je klical gospod Polanič. Mislim, da je številko dobil pri Danilu Steyerju. V to, da sem se vrnil, sta verjetno vpletena tudi Franci Cvetko in Samo Kupljen. Polaniču sem povedal, da se težko vrnem v Slovenijo in znova začnem. Šlo je tudi za čustveni del. Z Elisabeth sva nato vseeno prišla na posestvo, a le zato, tako sva mislila, da rečeva ne. Prišla sva v Mursko Soboto in Polaničeva prijaznost je največji razlog, da sem ostal. Njegova želja je zgraditi visokokakovostno, ugledno vinsko klet. Videl sem, da ve, o čem govori. Hkrati je hotel Ljubljani pokazati, da lahko njegova domača regija, Prekmurje, tudi pridela dobra vina. Seveda želi tudi zaslužiti, saj je poslovnež. Pokazal mi je vinograde. Jasno mi je bilo, da to ni Jeruzalem, ali pa Vajgen. Po božičnem premisleku in pogovoru s svojo družino sem februarja 2007 prišel v Mursko Soboto.«

Kaj ste našli?
»Polanič je kupil nekdanjo zadrugo KG Rakičan. Gre za 3500 ha zemlje, od tega 36 ha vinogradov na treh lokacijah. V Mačkovcih, kjer smo tudi zgradili klet, je zemlja zelo težka, klima pa panonska. Bilo je precej modre frankinje. To je bil eden od razlogov, da sem tukaj, saj so pogoji podobni mojim doma. Nakar so tu Bodonci, kjer je precej vroče, tla so peščena. Najbolj zanimivi pa so Kramarovci v bližini Svete Ane v Avstriji z vulkansko zemljo, podobno tisti v Klöchu.«

Rečeva kakšno o Prekmurju, ki ni ravno znano po dobrih vinih?
»Še vedno je tako. Položaj je podoben kot v Mariboru pred kakšnimi desetimi leti. Večina vin je sladkih, ali polsladkih. Poleg tega pa gre za zelo zelo majhne pridelovalce, ki vse prodajajo doma, in veliko zadrugo KG Rakičan, ki je zadnje vino pod svojo blagovno znamko pridelala pred petimi leti.«

Kje vidiš potencial Prekmurja?
»Danes vem že nekaj več kot lani. Po pregledu vinogradov sem razmišljal katere sorte bodo zanimive zame in za trg. V Kramarovce sem postavil zeleni silvanec in renski rizling. V Mačkovcih, na težki zemlji, želim le rdeče sorte. Modro frankinjo in zweigelt. Za modri pinot je zemlja pretežka. V Bodoncih, ki so vmes, bomo posadili sauvignon in traminec. Opazil sem, da je lahko dober tudi chardonnay, še posebej na vulkanski zemlji.«

Podobno Štajerski, a vendar drugačno.
»Vina v Prekmurju imajo več alkohola.«

Morda tudi manj kisline?
»Odvisno od zemlje. V Kramarovcih imamo dosti kisline, v Bodoncih manj.«

Morda lahko rečemo, da je vse skupaj bliže Gradiščanskemu?
»Ja, lahko, razen za Kramarovce. Gre za panonski vpliv, klima je toplejša, tudi bolj suho je kot na štajerskem. Gre za rob nekdanjega Panonskega morja.« 

Načrti?
»«Načrt je pridelava od 200.000 do9 250.000 steklenic na 40 ha, kamor želimo priti do leta 2015.«

Kako je s prodajo prekmurskega vina?
»Z Američani ni bilo težav. Za njih sta Maribor in Murska Sobota ista reč. V Nemčiji lahko prodam nekaj laškega rizlinga. Prodajati belo vino iz Slovenije v Avstriji pa je zelo zahtevno, vsaj taka je moja izkušnja. Imam kontakte z istimi ljudmi, kot sem jih imel v času Dveri-Paxa ali še od prej – v ZDA, Angliji, Nemčiji, na Poljskem. Letos mi je vina že zmanjkalo. Letnik 2007 je že razprodan – 15.000 steklenic. Nekoliko sem razočaran nad trgovci v Sloveniji. Ko sem jim poslal dopis, da imamo na trgu novo vino, se nihče ni oglasil, čeprav smo nekoč skupaj delali. Oglasil se je le Gašper Čarman, ki zdaj naš zastopnik za Slovenijo.

Čestitke, prodati 15.000 steklenic nove blagovne znamke slovenskega vina ni mačji kašelj. Zdi se, da boste v kratkem eden največjih pridelovalcev v Sloveniji.
»Da. Letos smo pridelali 15.000 litrov, naslednje leto bo že 60.000, nato 80.000.«

Kje živiš?
»Najprej sem imel apartma v Radencih, zdaj pa smo najeli hišo v Šalovcih.«

Kako pa posel z ženo v Wachauu?
»Imava klet, kjer pridelava 10.000 steklenic. Grozdje pa kupiva. Veliko stvari, od trgatve naprej, opravijo ljudje, ki delajo za mojega tasta F. X: Pichlerja. Presenetilo naju je, kako preprosto pravzaprav je bilo najti dober vinograd in dobro grozdje. Imava tri zelene veltlince, beli pinot, renski rizling, suhi jagodni izbor zelenega veltlinca ter modro frankinjo z Gradiščanskega. Elisabeth je zelo vključena v to delo, saj je na steklenici tudi njeno ime.«

To preseneča tudi mene. Imel sem občutek, da se vse iz Wachaua proda za suho zlato.
»Ljudje so preveč ponosni. Nikoli ne bodo vprašali na primer Pichlerja, ali jim odkupi grozdje. Raje ga bodo vrgli v Donavo. Sam nisem iz Wachaua in zato je bilo morda laže. Sicer pa gre vinarjem v Wachauu zelo dobro. Cene vin so približno trikrat višje kot v Sloveniji.«

Se je v Sloveniji kar koli spremenilo od leta 2002, ko si prišel?
»Kar se oblasti tiče, je še vedno enak problem dobiti denar od EU. Mislim, da so bolj zadovoljni, kadar ti rečejo ne. Sicer pa se je v miselnosti pridelovalcev marsikaj spremenilo na bolje, še posebno na severu. Tudi če gremo v tujino, mislim, da je Slovenija bolj znana, kot je bila.«

Katere tri ljudi bi povabil na večerjo?
»To bi bili Raoul Blondin, legendarni vinar iz Moutona, Henry Jayet, pridelovalec iz Burgundije, ter gospa Lalou Bize - Leroy iz Domaine Leroy. Dva izmed njih sta sicer že mrtva in da bi lahko govoril z njimi, bi se moral naučiti francosko. A vsi trije so enkratni primeri vinarjev z glavo in srcem.«

Avtor: Robert Gorjak
Objavljeno: Slovenske novice, 19.6.2008